5

Otroci skozi manjzavedno, a večpredstavnostno, živijo naše sanje.

Advertisements

3

Polsen v svoji polživosti osvetljuje obstoj hrbta stvari, hrbtne strani. Hrepenenje. Hrepenenje je izgovor za potrebo po jasnosti, jasnost pa je njegova neizogibna posledica. Jasnost se sčasoma razvije v dolgočasje … Zamenja jo novo hrepenenje. Hrepenenje nikoli ni dolgočasno, ker nikoli ne hrepenimo po njem. Živim v času konstruktivističnih besed, ki hlastajo za pomenskimi utrinki. Zapletene hrepenijo po jasnosti, jasnost pa je dolgočasna.

2

Nekoč sem, potopljena pod lastnim tokom, ljudem pripisovala vse, česar niso izrekli z obleko. Njihova noša, pričeske, razpoloženjski obrvni odtenki so govorili nezarobljen jezik priprtih oči in kratkega diha, ki sem ga ožala kot šivilja preširok ovratnik, prevajala kot otrok dojenčku prevede Piko Nogavičko. Danes namigov ne podčrtavam več. Razširjena pokrajina ljudi se je tako razrasla, da lahko to razraščanje skorajda slišim. Drevesa lahko štejem, pragozda na srečo modrosti ne. Odpovedujem se prerokinji in razlagalki ter povzemam vznak zanihan moment otroške nadebudnosti.

1

Ko prevajam svojo trenutno fenomenologijo, hlastam za besedami, ki ne obstajajo. Nabor dogovorjenega je že tako obrabljen, da onemogoča avtentičnost vbesedenega avtoportreta, ustreza meglini motnega ogledala, besedičenju. Sebi lahko preberem nianso doživetja, drugim lahko le zaupam. To, da do moje črne skrinjice ne more nihče, dokazuje obstoj vesolja, ki je seštevek vseh perspektiv.

Obstajam v samoti, obstanem le v odnosu. Ni samote brez mene, midve pa ne moreva biti eno. Samota sama ne obstaja, ker ni doživeta. Ničesar nedoživetega ni. Druženje s samoto je edino zlitje, ki ne prestopa zdravih mej. Najgloblje segajoče povedi ne naslavljajo ničesar oprijemljivega, temveč se privežejo okoli kolektivnega drobovja.