7

Moj dnevnik je gradbišče, nalivnik žerjav, polaganje besed v lastna usta pa uresničevanje načrta gradbenega inženirja. Kakšna je razlika med sintetičnim pisanjem in samosugestijo?

Advertisements

6

Sprašujem se o namenu svojega obstoja. Še vsi nameni so se razbremenili smislov ob odtekanju notranjih motivov. Kar preostane in česar raztopina namenov ne razredči v zgolj koprenast pridih, je upočasnitev osebnega časa v besednem naslanjaču. Ruminacije, ki sanjarijo o materializaciji v umazanobel črtasti notesnik ter o lastništvu platnice ali dveh, vedno znova brez glasu vpijejo definicije življenja. Ostaja mi tudi pisalo kot stenograf prenatrpanega mentalnega skladišča, stik časa z linearnostjo teka besed, odlitek pra-namena – opisati.

Morda so obstoji tistih, ki se vedno znova ujamejo v natezalnico presihanja namenov, osmišljeni prav z opisovanjem osebnih ponavljanj. Smo bralci samim sebi. Srhljiva oddaljenost od védenj, tako jasnih pred pol leta, dokazuje spiralnost časa.

3

Polsen v svoji polživosti osvetljuje obstoj hrbta stvari, hrbtne strani. Hrepenenje. Hrepenenje je izgovor za potrebo po jasnosti, jasnost pa je njegova neizogibna posledica. Jasnost se sčasoma razvije v dolgočasje … Zamenja jo novo hrepenenje. Hrepenenje nikoli ni dolgočasno, ker nikoli ne hrepenimo po njem. Živim v času konstruktivističnih besed, ki hlastajo za pomenskimi utrinki. Zapletene hrepenijo po jasnosti, jasnost pa je dolgočasna.

2

Nekoč sem, potopljena pod lastnim tokom, ljudem pripisovala vse, česar niso izrekli z obleko. Njihova noša, pričeske, razpoloženjski obrvni odtenki so govorili nezarobljen jezik priprtih oči in kratkega diha, ki sem ga ožala kot šivilja preširok ovratnik, prevajala kot otrok dojenčku prevede Piko Nogavičko. Danes namigov ne podčrtavam več. Razširjena pokrajina ljudi se je tako razrasla, da lahko to razraščanje skorajda slišim. Drevesa lahko štejem, pragozda na srečo modrosti ne. Odpovedujem se prerokinji in razlagalki ter povzemam vznak zanihan moment otroške nadebudnosti.

1

Ko prevajam svojo trenutno fenomenologijo, hlastam za besedami, ki ne obstajajo. Nabor dogovorjenega je že tako obrabljen, da onemogoča avtentičnost vbesedenega avtoportreta, ustreza meglini motnega ogledala, besedičenju. Sebi lahko preberem nianso doživetja, drugim lahko le zaupam. To, da do moje črne skrinjice ne more nihče, dokazuje obstoj vesolja, ki je seštevek vseh perspektiv.

Obstajam v samoti, obstanem le v odnosu. Ni samote brez mene, midve pa ne moreva biti eno. Samota sama ne obstaja, ker ni doživeta. Ničesar nedoživetega ni. Druženje s samoto je edino zlitje, ki ne prestopa zdravih mej. Najgloblje segajoče povedi ne naslavljajo ničesar oprijemljivega, temveč se privežejo okoli kolektivnega drobovja.