15

Zadnje dni ogromno pišem v tišini. 

Vsebine ne povem; niti Naplavinam. Pišem v tišini in pišem tišini, tej prostorni, neobstoječi stvari z izostrenim posluhom za vedno tišji šepet telesa. Tišini, lačni razredčenih pridelkov mojega mentalnega vrta.

14

Obožujem koščke časa; ne tistih, narezanih z umetelnim nožem napovedljivosti, temveč naključno odtrgane. Čas, kadar se spotaknem obenj, ustvari pas nenavadnosti. Močno nevihto – dežja ali sonc, peska, megle, besed, niča … ki prekrije konotacijo, saj govorim o tistih naključjih, ki niso del receptov. Recepti ne narekujejo zmot, malih nesreč. Motorist pod nadstreškom avtobusne postaje čakajoč na konec viharja, na drugi strani trga dama v službo drvi oblečena v plastiko. Tek na mezeči vlak v visokih petah. Meditacija na avtocesti. Meditacija na letališču. Srebanje stopljenega sladoleda. Zamenjava dne. Nepričakovan dela prost dan. Narečja. Poplava Italijanov v francoskem bistroju. Dnevi brez valov. Ure brez povezave s spletom. Minute brez kisika. Trenutki brez srepenja skozi tančico prihodnosti.

Postanki v času. Tisti, v katerih me nasiti čas sam, nasiti moja čutila in me zaziba v počitek. Obožujem zaslepljujoče koščke časa, ki prekrijejo razgled po njegovem spektru, razkrijejo pa tistega po uvidnem polju. .

13

Odprite mi možgane in jih prezračite. Razpihajte jih. Prerinite se skozi megličasto vezje do besednega skladišča. Z meglenkami posvetite na prostoplavajoče besede. Pokličite skladatelja. Simfonija stavkov naj se razlega po mojem uvidnem polju, zapojte jo, občudujte njen citatni potencial!

Kdo pa ste, vi, ustvarjalci zaključkov?

Nekdo, ki zanemarja, da so besede topne v vodi. V vodi, ki vsaki praznini pritoči prazninski vakuum, zamegli razglede na besede in pomirjujoče hladi ožgano vejevje miselnih tokov …

12

Moj balonček je počil.

Potreba po potrditvi, potrditvi, potrditvi. Pridobljeni s hipnim svežnjem všečkov na socialnem omrežju. Odkljukajmo svojo zadostnost, si mislim. V trenutni raziskovalno-mazohistični drži si lahko privoščim stopiti korak nazaj. Lahko sama odkljukam svojo zadostnost? Je lastna kljukica dovolj? Sploh obstaja? Ali obstaja zadostnost brez raznoraznih kljukic; prigaranih, nezasluženih, kljukic ubogajme?

Čemu nalašč z ostrogami pokam svoj balonček?

Pok balončka poči bobniče in strune mojih sanjarij, eh, vraga, oh, kakšen jezik, živjo, pikrost!? Kdo je Naplavine očistil tipično mokrih glagolov, metafor in okrasnih pridevkov? Kdo je počistil naplavine? Vodoodpornost?

11

Ko v mentalnem vrtu prekopavam svoje ideje, jih sčasoma zmeljem do samega niča – ravno  v trenutku, ko so zrele za socialno rojstvo.

Kako deliti nič? Kako zamrzniti dolžino svojega uvida v vsebino s fizično debelino zgodbe?

Zato v simbolno pretakam prav procese, kajti tisto, kar sem že usvojila, ne potrebuje več svojega prostora v kakršnikoli obliki.

Od časa do časa se mojemu vrtu zazdi, da prerašča samega sebe; takrat z njega odtrgam simpatično definicijo, ki pa se kmalu znajde na kompostu. Definicija je namreč le stopnja v življenju povprečne misli, njena zlata ura.

10

Spodvita v meditaciji opazujem svoj mentalni vrt. ‘V svetu šmarnic in narcis je nastopila pomlad,’ pravi mentalni vrt. ‘Mentalni vrt,’ rečem, ‘njihovo dehtenje se zdi bogatija, a odstopi, prosim, nekaj prostora tudi kisiku, da vdihnem nanj.’ Narcise poganjajo moje impulze, šmarnice jih inhibirajo. Nekaj neobstoječega mi je prepustilo védenje, da se ne enih ne drugih ne trga, temveč se jih pusti na vrtu kot dokaze preteklih zdajev.

Iz zemljanke opazujem vso to pisano, opojno abstrakcijo, željna pisati o občutku nuje, miselnem magnetizmu, prerezu nekega čustva, prepišnosti navdiha ter o samem konceptu konceptov … Vendar se, kot ravnokar med preprostim sedenjem, ne morem izmakniti nareku trenutka. Vedno pišem po njegovem nareku – o njem.

9

Nahajam se na časovnici védenja. Sedanjik zasedajoči odrasli za seboj vleče opustošenega otroka, potrebnega tolažbe, pozornosti in objema. Vse, kar dobi, je razlaga.

S svojim notranjim otrokom ravnam kot so nekoč z njegovo dejanskostjo ravnali roditelji. Temu otroku je vse jasno. Ta otrok je predvideval vse, kar se lahko zgodi, in si na ta način prihranjal presenečenja. Ta otrok ve, kaj je najbolje za vse razen zanj.

Kadar za utrinek časa vstopim v mentalno dvorano svoje zdaj fiktivne družine, telo zazebe. Bivam v mrzlem, prepišnem telesu, v katerem odmeva. Odmev se odbija od nedavno sproščenih svatovskih stolov in zaseda razvrednoteni oltar. Sredi enosmerne puščave plapolam kot bela zastava, jaz, produkt nečesa, česar ni več, preostanek včerajšnje pravljice, odkrušek prelomljenih src, veselje dveh – posameznikov. Čakam, da me zalijejo neizbežna grenkoba, bridkost in melanholična romantika. Da me prekrije nerazpršena, gotova bolečina. Prihajajočih občutkov ne poznam, zato me je strah. Strah, da moje deblo ni dovolj upogljivo – ubogljivo. Da me bo spodkopala togost premestitve v psihosomatiko. Strah me je jame negotovosti, prepišnosti situacije, moje absolutne prehodnosti, saj ne pripadam ničemur več. Želim se oprijeti preteklosti in iz zasutih temeljev zgraditi montažno družino. Že drugič. Tokrat mi ne bo uspelo, ker ne bom niti poskusila. Pisanje me ohranja v mentalnem vrtu, varnem medprostorju čustev in racionalizacije. Kaj bi dala, da bi bilo to dovolj!

8

Kadar pišem o sebi, pišem tudi o tebi.

O tebi sebi. O sebi vseh.

Če bi naključni, objektivni umetniški pripomoček narisal moje pisanje –

Izpljunem se iz transa intelektualizacije. Na peščenem bregu s stopali, zakopanimi v mrzel pesek, otrplo pričakujem zemljine valove. Besedni naslanjač, medprostor med doživljanjem in umovanjem, se v anticipatornem strahu ne more kosati z udobjem naslanjača poezije …

Nekateri umi so umetelnejši. Moj naj bo vesel, da se sploh druživa.

7

Moj dnevnik je gradbišče, nalivnik žerjav, polaganje besed v lastna usta pa uresničevanje načrta gradbenega inženirja. Kakšna je razlika med sintetičnim pisanjem in samosugestijo?

6

Sprašujem se o namenu svojega obstoja. Še vsi nameni so se razbremenili smislov ob odtekanju notranjih motivov. Kar preostane in česar raztopina namenov ne razredči v zgolj koprenast pridih, je upočasnitev osebnega časa v besednem naslanjaču. Ruminacije, ki sanjarijo o materializaciji v umazanobel črtasti notesnik ter o lastništvu platnice ali dveh, vedno znova brez glasu vpijejo definicije življenja. Ostaja mi tudi pisalo kot stenograf prenatrpanega mentalnega skladišča, stik časa z linearnostjo teka besed, odlitek pra-namena – opisati.

Morda so obstoji tistih, ki se vedno znova ujamejo v natezalnico presihanja namenov, osmišljeni prav z opisovanjem osebnih ponavljanj. Smo bralci samim sebi. Srhljiva oddaljenost od védenj, tako jasnih pred pol leta, dokazuje spiralnost časa.