9

Nahajam se na časovnici védenja. Sedanjik zasedajoči odrasli za seboj vleče opustošenega otroka, potrebnega tolažbe, pozornosti in objema. Vse, kar dobi, je razlaga.

S svojim notranjim otrokom ravnam kot so nekoč z njegovo dejanskostjo ravnali roditelji. Temu otroku je vse jasno. Ta otrok je predvideval vse, kar se lahko zgodi, in si na ta način prihranjal presenečenja. Ta otrok ve, kaj je najbolje za vse razen zanj.

Kadar za utrinek časa vstopim v mentalno dvorano svoje zdaj fiktivne družine, telo zazebe. Bivam v mrzlem, prepišnem telesu, v katerem odmeva. Odmev se odbija od nedavno sproščenih svatovskih stolov in zaseda razvrednoteni oltar. Sredi enosmerne puščave plapolam kot bela zastava, jaz, produkt nečesa, česar ni več, preostanek včerajšnje pravljice, odkrušek prelomljenih src, veselje dveh – posameznikov. Čakam, da me zalijejo neizbežna grenkoba, bridkost in melanholična romantika. Da me prekrije nerazpršena, gotova bolečina. Prihajajočih občutkov ne poznam, zato me je strah. Strah, da moje deblo ni dovolj upogljivo – ubogljivo. Da me bo spodkopala togost premestitve v psihosomatiko. Strah me je jame negotovosti, prepišnosti situacije, moje absolutne prehodnosti, saj ne pripadam ničemur več. Želim se oprijeti preteklosti in iz zasutih temeljev zgraditi montažno družino. Že drugič. Tokrat mi ne bo uspelo, ker ne bom niti poskusila. Pisanje me ohranja v mentalnem vrtu, varnem medprostorju čustev in racionalizacije. Kaj bi dala, da bi bilo to dovolj!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s