6

Sprašujem se o namenu svojega obstoja. Še vsi nameni so se razbremenili smislov ob odtekanju notranjih motivov. Kar preostane in česar raztopina namenov ne razredči v zgolj koprenast pridih, je upočasnitev osebnega časa v besednem naslanjaču. Ruminacije, ki sanjarijo o materializaciji v umazanobel črtasti notesnik ter o lastništvu platnice ali dveh, vedno znova brez glasu vpijejo definicije življenja. Ostaja mi tudi pisalo kot stenograf prenatrpanega mentalnega skladišča, stik časa z linearnostjo teka besed, odlitek pra-namena – opisati.

Morda so obstoji tistih, ki se vedno znova ujamejo v natezalnico presihanja namenov, osmišljeni prav z opisovanjem osebnih ponavljanj. Smo bralci samim sebi. Srhljiva oddaljenost od védenj, tako jasnih pred pol leta, dokazuje spiralnost časa.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s