1

Ko prevajam svojo trenutno fenomenologijo, hlastam za besedami, ki ne obstajajo. Nabor dogovorjenega je že tako obrabljen, da onemogoča avtentičnost vbesedenega avtoportreta, ustreza meglini motnega ogledala, besedičenju. Sebi lahko preberem nianso doživetja, drugim lahko le zaupam. To, da do moje črne skrinjice ne more nihče, dokazuje obstoj vesolja, ki je seštevek vseh perspektiv.

Obstajam v samoti, obstanem le v odnosu. Ni samote brez mene, midve pa ne moreva biti eno. Samota sama ne obstaja, ker ni doživeta. Ničesar nedoživetega ni. Druženje s samoto je edino zlitje, ki ne prestopa zdravih mej. Najgloblje segajoče povedi ne naslavljajo ničesar oprijemljivega, temveč se privežejo okoli kolektivnega drobovja.