Avtopoeza poetološkega

Udobno nameščena na šankstolu kinodvorske kavarne vdihujem današnji zrak in izdihujem včerajšnji nagniti navdih … oprijel se je debelečih se sten samoobsojanja. Sama sebi postajam kritična ocenjevalka besed, povedi, odstavkov, vsebine … kot bi nadomeščala svoje neobstoječe bralce, nanje projicirala svoj strah pred javno zavrnitvijo, s katero bi si potrdila bojazen, da sem zanič pisateljica. Torej ne-pisateljica, kajti zanič pisateljice so le pismene gospe z identiteto umetnic. Prijatelj Tom, s katerim si deliva izkušnjo sramovanja prehitro/prezgodaj izdanih del, me je ob prvi jutranji kavi opomnil, da že poznam rešitev za svojo težavo: vrnitev v free flow. Seveda!  A v resnici tega ne morem početi drugje kot v svojem analognem dnevniku. Free flow so gole besede. Mojemu življenju, katerega vsebino tako elegantno zlorabljam za vaje v pisanju, s to goloto vrnem kvaliteto intimnosti, in naenkrat spet postane privatno.

In zdaj v medprostoru free flowa in besedičenja praskam za polčitljivimi naprednimi besedami, hkrati pa se jih otepam, iščoč čistost skopega pripovedovanja. Nekateri nimajo smisla za abstrakcijo, meni manjka dotik resničnosti in resničnost dotika. Oči nekaterih nimajo kože, moja koža pa nima oči. Malokrat spontano pogledam navzgor, v skladišče vizualnega … Vprta sem vase. Absorbirana. Je to slabo? Kronično obstajati le skozse?

Trans I.

Od-padek akademske barke Hipnoza.

         “… hodi po krogu in pobira naše dlani. Moja je kar sugestibilna, po nekaj sekundah obstane pokrčena visoko v zraku in jaz se sprašujem, koliko časa bo ostala tam; boli me namreč. Fitnes poza je. No, tudi Danielina roka se povzpne v mazohističen položaj in že mi je nekoliko lažje. Oči se počasi zapro, Miran pa prične nagovarjati té roke, ki kot vejevje štrlijo od nas, udobno pospravljenih debel na fakultetnih vozičkih. Pomislim, da je od daleč ali recimo od zunaj, če bi kakšen v Roga namenjeni žurerček pošpegal skozi zavese, naš seting videti kot delovna terapija. Dogajanje se nadaljuje. Moja roka ima svoje življenje, morda ni več moja ampak svoja … Recimo ji Maša. Maša se prične zvijati v izraznem plesu. Pleše udobnejšemu življenju naproti, pametno bitje. Seveda pri tem zabavno okoliši, ker zakaj bi ta pot potekala le po vertikali v naročje? Ne. Spotoma je treba v najrazličnejše položaje. Medtem, ko Maša telovadi, se moja zavest seseda. Nekje se pojavijo štenge. Ideja od zunaj. Ok. Baje je treba dol. Grem dol, ampak počasi, ena po ena oz. ena po dva po tri do deset. Vmes se nekaj poglablja, pa je itak vse črno, zato je vseeno. Žamet buhti z namišljenih črnih blazin in blazine so novi zrak. Črna blazina je osnova, iz katere vse izhaja. Prostorna, a veliko gostejša od zraka, kot ga poznam iz budnosti. Želim si ostati tu, ampak glas si izmisli neka črna vrata, ki naj bi stala na dnu zloglasnih desetih stopnic. Prav, lahko so tam, ampak jaz ne grem nikamor.

         “Odpreš vrata, zdej odpreš, al pa zdej,” veleva kričalo … Že prej je namignilo na neki kičast barvit botanični vrt, torej nasprotje minimalizma črne blazine. Upiram se vključitvi dražljajev v svoj svet. Ne morem. Ampak nisem šefica … beseda zdej zdej zdej kar sama od sebe odpre vrata, skozi katera nasilno vpade predstava o barvah. Z veseljem opazim, da zares teh barv pravzaprav ni tam. Fjuuuuu. Razgledam se po neskončni belini, ki se igzublja v zavedanju svoje končnosti. Vem, a ne vidim, da sem še vedno v zaprtem prostoru. Tla ne upoštevajo pravil kubika kot gradnika notranjosti, temveč se zvijajo v nekakšnih miniaturnih bunkah in občutek je, kot bi sedela na minimundusu belobarvnih Zemelj. V neskončno končnost kupolastega prostora se razraščajo bele algaste stebelne rastline s pisanimi vršički in se pozibavajo v brezvetrju. Prostor je hrupen. Bilke med seboj živahno čebljajo v prijetnih intonacijah. Dolgo časa brez dolgčasa poležavam med temi karizmatičnimi stebli in se z njimi pozibavam v sproščenem kramljanju. Moj (mentalni) vrt je brezmejen. Bivanjska kvaliteta je primerljiva s tisto v sobani KŽTD – ZJ, ZJN.

         Brundajoči medved pripovedovalec skuša mentalnim slikam pridružiti nekakšno naracijo, dogajanje, s pomočjo katerega lahko v teh slikah – podobno kot v budnosti – obstajamo linearno. Moj mentalni vrt nima časovnice, ampak je odtis večnega trenutka, zato v njem vedno bivam na isti način. Razpotegnjena sekunda blaženosti je tapecirana z belimi oblakastimi vrati, ki vodijo nazaj v črnino žametnih blazin, a v odsotnosti gravitacijskih zakonov so ta vtisnjena v razbunkana tla. Medvedek me zvabi skoznja brez spremembe perspektive in venomer obdržim tla pod nogami. Z žametnim glasom odšteva žametne stopnice, vmes malo zatrokira, sešteje, odšteje, jaz pa osuplo zamežikam v totalnost lastne podreditve. Želja po oprijemu svojega mentalnega vrta je raztopljena v smiselnosti odhoda ven, nazaj notri. Zbudiva se iz krepčilnega spanca, praznujoč svežino ubogljivosti. Užitki. :)”

Primik

Večerno poležavanje na volneni preprogi. Navdih sedi na klopi ob razgled-nici. Preiskujem prostore, gredice mentalnega vrta. Kje raste intenziteta? Umirjam se med rahlimi cvetlicami v brezvetrju, in travami, ničesar ni, ki bi zamotilo moje notranje uho, oko uvidnega polja.

Uvidno polje zimsko spi. Tudi besedne solate zmanjkuje. Tišina. Roža avtentika iz-raste na mestu intenzitete, medla je, rahlo narcisna, a vseeno simpatična. Odrasla. Razpeta med gredice izraza, spekter katerega je široko omejujoč. Kako preslikati medlo razpoloženje? Stanje, ki mojega sveta ne bo razdelilo na prej in potem? Zdaj, ki ni samo zdaj – generični dolgi zdaj … Odlebdim do vznesenosti. Govôri, prosim. Naj se razgledam po tej zapečateni sobani.

Ekološko ravnanje z dušo je opuščanje avtomatskih misli. Je trganje niti samodejnosti. Je prepuščanje tistemu, kar preostane.

Priča.

Pozorna meditacija je poseben način spanja. Nadozaveščeno trans spanje, končano z vedno novim prebujenjem v vedno širši svet. Je vstop v prostrano belino, razmejeno z zavedanjem. Je razgledovanje po zavesti.

Priča.

Snamem očala, snamem tudi veke. Spodvih kolen, izostrovanje notranjega očesa, naravnava na frekvenco jaz. Razgledam se po zavesti. Pridobivam posluh za monotonost, obvladanje tega je ključ do zrelosti. Pôkoj z monotonaliteto. Večnim, nevznemirljivim zvokom.

 

Neresničnost je atom resničnosti

Ne verjamem v povezave. Ne verjamem v splete okoliščin. Vse te stvari so osebna narativa. Verjamem pa v zgodbe, prav vsaka je resnična, najresničnejše pa je leposlovje v svoji rafiniranosti človeške izkušnje … Brez zgodb resničnosti pravzaprav ni, saj ni mostov med trenutki. Trenutki so izstopi iz resničnosti. Vsaka resničnost je zgrajena iz atomov neresničnosti, trenutkov, ki so pavze od neizogibne narativnosti, ki ni enako povezave in ni enako spleti okoliščin.

15

Zadnje dni ogromno pišem v tišini. 

Vsebine ne povem; niti Naplavinam. Pišem v tišini in pišem tišini, tej prostorni, neobstoječi stvari z izostrenim posluhom za vedno tišji šepet telesa. Tišini, lačni razredčenih pridelkov mojega mentalnega vrta.

14

Obožujem koščke časa; ne tistih, narezanih z umetelnim nožem napovedljivosti, temveč naključno odtrgane. Čas, kadar se spotaknem obenj, ustvari pas nenavadnosti. Močno nevihto – dežja ali sonc, peska, megle, besed, niča … ki prekrije konotacijo, saj govorim o tistih naključjih, ki niso del receptov. Recepti ne narekujejo zmot, malih nesreč. Motorist pod nadstreškom avtobusne postaje čakajoč na konec viharja, na drugi strani trga dama v službo drvi oblečena v plastiko. Tek na mezeči vlak v visokih petah. Meditacija na avtocesti. Meditacija na letališču. Srebanje stopljenega sladoleda. Zamenjava dne. Nepričakovan dela prost dan. Narečja. Poplava Italijanov v francoskem bistroju. Dnevi brez valov. Ure brez povezave s spletom. Minute brez kisika. Trenutki brez srepenja skozi tančico prihodnosti.

Postanki v času. Tisti, v katerih me nasiti čas sam, nasiti moja čutila in me zaziba v počitek. Obožujem zaslepljujoče koščke časa, ki prekrijejo razgled po njegovem spektru, razkrijejo pa tistega po uvidnem polju. .

13

Odprite mi možgane in jih prezračite. Razpihajte jih. Prerinite se skozi megličasto vezje do besednega skladišča. Z meglenkami posvetite na prostoplavajoče besede. Pokličite skladatelja. Simfonija stavkov naj se razlega po mojem uvidnem polju, zapojte jo, občudujte njen citatni potencial!

Kdo pa ste, vi, ustvarjalci zaključkov?

Nekdo, ki zanemarja, da so besede topne v vodi. V vodi, ki vsaki praznini pritoči prazninski vakuum, zamegli razglede na besede in pomirjujoče hladi ožgano vejevje miselnih tokov …

12

Moj balonček je počil.

Potreba po potrditvi, potrditvi, potrditvi. Pridobljeni s hipnim svežnjem všečkov na socialnem omrežju. Odkljukajmo svojo zadostnost, si mislim. V trenutni raziskovalno-mazohistični drži si lahko privoščim stopiti korak nazaj. Lahko sama odkljukam svojo zadostnost? Je lastna kljukica dovolj? Sploh obstaja? Ali obstaja zadostnost brez raznoraznih kljukic; prigaranih, nezasluženih, kljukic ubogajme?

Čemu nalašč z ostrogami pokam svoj balonček?

Pok balončka poči bobniče in strune mojih sanjarij, eh, vraga, oh, kakšen jezik, živjo, pikrost!? Kdo je Naplavine očistil tipično mokrih glagolov, metafor in okrasnih pridevkov? Kdo je počistil naplavine? Vodoodpornost?

11

Ko v mentalnem vrtu prekopavam svoje ideje, jih sčasoma zmeljem do samega niča – ravno  v trenutku, ko so zrele za socialno rojstvo.

Kako deliti nič? Kako zamrzniti dolžino svojega uvida v vsebino s fizično debelino zgodbe?

Zato v simbolno pretakam prav procese, kajti tisto, kar sem že usvojila, ne potrebuje več svojega prostora v kakršnikoli obliki.

Od časa do časa se mojemu vrtu zazdi, da prerašča samega sebe; takrat z njega odtrgam simpatično definicijo, ki pa se kmalu znajde na kompostu. Definicija je namreč le stopnja v življenju povprečne misli, njena zlata ura.

10

Spodvita v meditaciji opazujem svoj mentalni vrt. ‘V svetu šmarnic in narcis je nastopila pomlad,’ pravi mentalni vrt. ‘Mentalni vrt,’ rečem, ‘njihovo dehtenje se zdi bogatija, a odstopi, prosim, nekaj prostora tudi kisiku, da vdihnem nanj.’ Narcise poganjajo moje impulze, šmarnice jih inhibirajo. Nekaj neobstoječega mi je prepustilo védenje, da se ne enih ne drugih ne trga, temveč se jih pusti na vrtu kot dokaze preteklih zdajev.

Iz zemljanke opazujem vso to pisano, opojno abstrakcijo, željna pisati o občutku nuje, miselnem magnetizmu, prerezu nekega čustva, prepišnosti navdiha ter o samem konceptu konceptov … Vendar se, kot ravnokar med preprostim sedenjem, ne morem izmakniti nareku trenutka. Vedno pišem po njegovem nareku – o njem.